Gornja Radgona, sreda 25. Avgust 2010 – V okviru predstavitve kampanje Kupujem slovensko na sejmu Agra 2010, se je danes odvila okrogla miza z naslovom Prihodnost slovenske živilske industrije, katere so se udeležili Anton Balažič, predsednik uprave Žito d.d., Janez Rebec, predsednik uprave Pivka Perutninarstvo d.d. in mag. Peter Polanič, predsednik Skupine Panvita. Okroglo mizo so gostje začeli z oceno slovenske živilske industrije danes. Vsi trije menedžerji so bili enotni, da se živilsko predelovalna industrije nekje na sredini. Obdboje t.i. zlatih časov je mimo, v zadnjih dvajsetih letih je industrija doživela vzpone in padce. Danes sicer stoji na močnih temeljih, vendar s premalo jasno usmeritvijo kako naprej. Vsi pa se zavedajo, da je potrebno še veliko postoriti in to v zelo kratkem času, če želi prebroditi trenutne razmere.
Na vprašanje, kaj se je zgodilo z zlatimi časi slovenske živilske industrije je mag. Peter Polanič iz skupine Panvita odgovoril, da so se razmere močno spremenile v trenutku, ko je Slovenija vstopila v EU. Podjetja so sicer soočena z močno konkurenco, ki ima visoko produktivnost, a se jim hkrati odpira nov, velik trg in na velikih trgih se da narediti uspešne zgodbe, kar dokazuje tudi Skupina Panvita, ki že uspešno sodeluje z velikimi evropskimi trgovskimi verigami.
Zakaj ni več prebojev in več uspehov? Anton Balažič iz Skupine Žito pravi, da je slovenska živilska industrija imela svoje zlato obdobje v bivši Jugoslaviji, ko smo imeli zaprt trg. Podjetja so bila uspešna, imela so odlične blagovne znamke, odlične izdelke, vendar se skozi celotno obdobje niso naučila učinkovito prodajati in tržiti. Nato je sledilo po Balažičevem mnenju srebrno obdobje v devetdesetih, ko so slovenska podjetja lahko veliko izvažala na trge bivše skupne države, saj tuje države tja še niso upale investirati. Takrat so kraljevale slovenske močne blagovne znamke, ker domačih niso imeli, tuje pa še niso vstopile. Potem je leta 2004 sledil šok, vstopili smo v EU, prenehali so veljati slovenski trgovinski sporazumi, kajti prevzeli smo sporazume EU. Zdaj smo padli v železno obdobje, blagovne znamke so izgubile del ugleda, mehanizmi izvoza, ki jih poznamo, ne delujejo več. Balažič je stanje v industriji povzel tako: »Živimo v napačnem prepričanju, da ko kupiš stroje za proizvodnjo, lahko začneš posel. Potrebno je najprej imeti trg, šele potem se kupijo stroji. Moramo se zavedati, da proizvodnja ni konkurenčna prednost, saj je tehnologija povsod po svetu podobna. V Sloveniji še vedno delamo dobre izdelke in blagovne znamke, potrebujemo pa več poguma. Potrebujemo velika podjetja, z ozkim portfeljem močnih izdelkov, ki potrebujejo močno oglaševanje in dobre distribucijske kanale.«
»Pred vstopom v EU smo kraljevali na domačih trgih, imeli smo večji ugled na hrvaškem trgu, prost dostop do trgov EU in Balkana,« je povzel stanje Janez Rebec iz Pivke Perutninarstvo. V njihovem podjetju so s prevzemom Delamarisa ubrali novo pot t.i. vertikalne integracije, z namenom doseganja sinergijskih učinkov. Rebec pravi, da sta mešanica tradicionalnega okusa, ki ga premore Balkan in slovenska pridnost, velika priložnost za našo industrijo na tujih trgih, predvsem germanskih.
Polanič, kot velik zagovornik vertikalne integracije, je njihovo povezovanje utemeljeval z argumentom, da če ima podjetje oz. skupina kontrolo nad celotnim tehnološkim procesom, so izdelki kakovostnejši in varnejši. Tudi po njegovem se posel začne pri zaznavanju tržnih priložnosti in ne v proizvodnji. Konkurenčno prednost slovenskih izdelkov v primerjavi z ostalimi cenejšimi izdelki na tujih trg, vidi predvsem v stalnem zagotavljanju konstantne ravni kakovosti.
Balažič je izpostavil, da je za prihodnost živilske industrije pomembno povečanje dialoga med vsemi vpletenimi v verigi. Kmetijstvo potrebuje pravilen ''input'', katere sorte in produkte bodo prehrambena podjetja potrebovala in kupovala, saj bo le tako mogoče uspeti.
Rešitve slovenske živilske industrije pa gostje okrogle mize vidijo v horizontalnem povezovanju, čiščenju portfeljev oz. večji specializaciji, ki bo omogočala stroškovno učinkovitost in dvig iz povprečja. Predvsem pa bo potrebno več poguma za prodajo in trženje. Podjetja bodo morala stopiti ven iz domačega okolja in začetu ustvarjati velike zgodbe na tujih trgih.
